Uvod v govorico telesa

Pred dnevi sem pri zasebnem podjetju izvajal šolanje varnostnikov za razvoj osebne karizme. 

Ker je neverbalna komunikacija pri karizmi izjemno pomembna, me je zaradi narave njihovega dela naročnik prosil, da bi nekoliko več časa posvetili temeljni govorici telesa. 

Izhodiščna zahteva je bila preprosta: dajte nam ključ, s katerim bodo lahko tudi naši najmanj izkušeni zaposleni hitro razumeli govorico telesa npr. pri varovanju lokalov, prireditev ipd.

---

Govorica telesa zavzema pretežni del neverbalne komunikacije. Žal je v mnogih primerih jprav nerazumevanje telesne govorice lahko usodno. In varnostniki, policaji ipd. profili zagotovo sodijo v kategorijo „ogroženih“. 

Razumevanje govorice telesa je veliko pomembnejše, kot pa se nam običajno zdi. Primer so lahko managerji, ko morajo biti sposobni prepoznati neizgovorjene signale npr. pri pogajanjih za pogodbo ali pa pri zaposlovanju novih kadrov. A ni le službeno okolje tisto, kjer nam razumevanje govorice telesa lahko pomaga.  
Kaj pa odnosi med partnerjema doma? Verjetno se vsi strinjamo, da bi marsikateri zakon lahko šel v drugačno smer, če bi npr. mož bil malo bolj pozoren na ženine signale in se ne znašel nekega lepega dne v situaciji, ko je „žena kar naenkrat spakirala in odšla. Pa tako lepo nama je bilo.“
(c) Paula J.Becker

Kljub najboljši volji, moram malo zakomplicirati zgodbo. Prosim, ostanite z menoj naslednjih nekaj odstavkov, saj bomo brez vsaj malo „tehničnega“ ozadja težko razumeli, kako sistem deluje. Obljubim, da se vam bo splačalo.

Naši možgani predstavljajo osrednji nadzorno-usmerjevalno-zbirni center podatkov v našem telesu. Njihova naloga je, da podatke v polju človeškega uma ustrezno prevajajo v informacije in jih nato v obliki kemičnih in elektromagnetnih impulzov posredujejo dalje na pravi naslov. Preko teh impulzov se namreč upravlja s telesom. Hkrati pa možgani nazaj zbirajo informacije o dogajanju v času in prostoru, znotraj katerega deluje človeško telo, in jih v obliki povratne informacije nudijo nazaj v vibracijsko polje človeškega uma.

S tem se znotraj prevladujoče znanstvene paradigme poglobljeno ukvarja ti. neuroznanost, ki se v svojih uporabnih podpanogah preimenuje v podkategorije, kot so neuroinženiring, neuroinformatika, neurolingvistika, neuromarketing ipd.

Možgani, kot sestavni del narave, seveda spoštujejo univerzalne zakonitosti narave. Konkretno govorim tukaj o maksimiranju učinkovitosti ob minimalnih izgubah. To pri možganih vidimo tako, da se možganske celice tudi fizično medsebojno povezujejo. Razlog je preprost: impulzi (kemični, elektromagnetni) tako lahko potujejo čim hitreje 
in s čim manjšimi izgubami. Te povezave imenujemo sinapse. Na posameznem področju pretoka podatkov in informacij možgani sčasoma razvijejo stalne povezave. 
(To nam v praksi omogoča, da razvijemo navade, ki se izvajajo "podzavestno".)

Če dodamo zgornje razumevanje v časovno perspektivo tj. v človeško evolucijo, lažje razumemo, da so določene poti (povezave) „zapečene“ na določenih področjih možganov. In v našem konkretnem primeru so poti za upravljanje s telesom pri neverbalni komunikaciji v ti. limbičnem delu možganov. Ta del možganov je z nami že zelo dolgo časa in nam tudi odločilno pomaga pri ohranjanju človeške vrste. 

Ko sledimo tej evolucijski logiki, kaj kmalu ugotovimo, da je temelj neverbalne komunikacije telesa v bistvu polje emocij, ne toliko racionalni del sporočila. Tega šele kasneje dojamemo, ko informacije pridejo skozi naše emocionalne filtre. To v praksi pomeni, da limbični sistem preko telesa pravzaprav komunicira naša občutja v zvezi z osrednjim sporočilom. V primerih, ko sta sporočilo in naše občutenje stanje nista skladna, je varneje zaupati sporočilom telesa.

Popularno razumevanje osrednje strategije človeškega delovanja namreč temelji na ideji dualnosti „beg-boj“. Ta pravi, da človek v primeru nevarnosti ali pobegne ali pa se bojuje.

Vendar je to le delno pravilno. Človek namreč uporablja še tretjo strategijo, ki je v resnici po zaporedju prioritet prva, ki jo človek sploh uporabi v emocionalno zelo intenzivni situaciji. Ta strategija se imenuje „Zmrzni“.

Torej, človek najprej zmrzne, potem pobegne in šele če obe strategiji ne delujeta primerno, se posluži tretje tj. bitke.

Prioritete preživetja:

1. Zmrzni ("delaj se mrtvega")
   
2. Pobegni 
   
3. Boj 

Kako nam sedaj to razumevanje pomaga pri razumevanju telesne govorice?

1. Zamrznitev

Zamislite si, da z družino sedite pred televizorjem. Ob pol polnoči, ko nikogar ne pričakujete, vam nekdo pozvoni na vrata. Običajna reakcija je, da se med seboj z ostalimi družinskimi člani spogledate, ste mogoče trenutek tiho, nato pa se le nekdo odloči in stopi proti vratom. Opisani razvoj dogodkov je popolnoma normalen. Prišlo je do trenutka „zamrznitve“. To storimo vedno, kadar se počutimo ogroženi ali pa izpostavljeni.

 Strategija „delaj se mrtev“ je v resnici zelo učinkovita, saj se večina plenilcev v naravi odziva na gibanje, ne na mirovanje.
To strategijo pa žal lahko opazimo tudi npr. pri zajčku, ko mu posvetimo z baterijo in obstane, srnjaku, ki se znajde pred žarometi avtomobila in nato konča na prednjem pokrovu vozila, človeku, ki se zamišljen znajde na nezavarovanem prehodu čez progo, proti njemu pa z veliko hitrostjo vozi vlak ipd.

Zmrznitev kot strategija preživetja pa ni zelo učinkovita le v naravi, temveč nam tudi pri ljudeh omogoči čas, da v miru premislimo situacijo. To lahko opazimo pri mami, ki se med hojo nenadoma ustavi (beri: zamrzne), se prime za glavo, nato pa se hitro obrne in odhiti domov natakniti pozabljeno cev pralnega stroja na odtočni jašek. Ta nenadna zamrznitev je popolnoma dovolj, da se situacija premisli. Naj dodam še to, da ni prav nič pomembno, ali nevarnost grozi v obliki napadalca ali pa zgolj misli o možnem razvoju dogodkov.
Druga oblika te iste strategije je poizkus, da postanemo „nevidni“ oz. manj opazni. Naše gibanje rok postane nenaravno (omejujemo zamahe), danes najbolj opazno pa je seveda pokrivanje glave in s tem zakrivanje tudi gibanja telesa z kapucami puloverjev in jopic. 

Gre za institucionalizirani učinek „želve“, ko človek glavo stisne med ramena. 
Tako poiskuša biti manjši, hkrati pa skuša tudi zmanjšati škodo, ki bi lahko sledila ob udarcih v enega najbolj izpostavljenih delov človeškega živčnega sistema, zatilje. V področju zatilja se namreč nahaja prehod živčevja iz možganov v hrbtenico. Pomislite, kako pomemben del, pa tako slabo zaščiten. Že zelo majhna poškodba v tem delu ima lahko usodne posledice za nas.(Zato zveri tudi napadejo najprej ta del.) 

Torej, osnovni namen zamrznitve, je preprečiti, da nas napadalec opazi. Drugi vidik pa seveda čas, da razmislimo o možnih izhodih in najboljših možnih strategijah nadaljnjega ukrepanja.

2. Beg

Če zamrznitev ne daje ustreznih rezultatov, imamo v svoji naravni dediščini na voljo naslednjo strategijo, ki se imenuje beg. Če zamrznitev ne daje ustreznih rezultatov, imamo v svoji naravni dediščini na voljo naslednjo strategijo, ki se imenuje beg. Seveda jo v današnjem modernem svetu ravno ne ucvremo vsakič ven iz razreda, ko naše počasno drsenje pod mizo ni delovalo in nas je učitelj vseeno opazil ter poklical pred tablo.
Zato smo razvili precej bolj prefinjene načine te strategije, ki mogoče niso tako očitni, delujejo pa z istim ciljem: preprečiti stik ali pa nas vsaj preimerno oddaljiti od osebe, ki je ne maramo ali celo smatramo kot nevarno.

Ljudje se obrnemo stran od takšne osebe, izogibamo se pogovoru, zapiramo oči, z rokami si manemo oči ipd. Nekatere dejavnosti pa so še bolj očitne. Nagnemo se stran, med nas in sogovorca postavljamo različne predmete (torbe, mape ipd.), noge (stopala) obrnemo proti izhodu iz prostora ipd. 

Enako velja tudi pri poslovnih pogajanjih. Ko npr. stranka sliši ponudbo, ki ji ni privlačna ali pa jo celo ogroža, se npr. s telesom rahlo odmakne od mize ali zgolj dvigne glavo. Ne gre se toliko za zavajanje nasprotnika kot bolj za signal, da se dotični ne počuti več dobro med pogajanji in išče več prostora med njim in sogovornikom. 

3. Boj

Tretja oblika človeške strategije preživetja pa je boj. 

Ko človek po zmrznjenju ugotovi, da beg verjetno ne bo (ali ni) dal ustreznih rezultatov, uporabi še zadnjo razpoložljivo strategijo, tj. agresijo.

V današnjem času je seveda veliko manj fizičnega nasilja, kot ga je bilo verjetno v preteklosti. Danes najbolj znana oblika agresije je prepričevanje. Kljub temu, da samo prepričevanje temelji na pogovoru oz. diskusiji, se danes ta isti izraz vedno pogosteje uporablja tudi za bolj grobe načine, dobesedno: „boj“ za prevlado z nefizičnimi sredstvi.

Žaljivke, argumenti ah hominem (več si lahko preberete TUKAJ) so le del arzenala, ki ga uporabljamo v tej fazi preživetja.


Na področju govorice telesa to stanje prepoznamo tako, da ljudje zožijo oči, ustnice se posušijo, pesti se stisnejo, zgornji del telesa se nagne naprej, človek stopi v v osebni prostor sogovorca itd.

Poznavanje omenjenih treh strategij tj. zamrznitev, beg in boj človeškega ohranitvenega mehanizma predstavlja ključ za razumevanje govorice telesa.

Šele skozi razumevanje teh strategij, ki jih nato nadgrajujemo skozi stanja bivanja ugodje-neugodje, lahko varno vstopimo v preučevanje govorice telesa, njegovo interpretiranje in seveda praktično uporabo v vsakdanjem življenju. 

Šele po dobrem razumevanju osnovnih pojmom se lahko tudi konkretno vprašamo, kaj nam govorijo stopala, noge, dlani, roke, telo, vrat, obraz, glava itd., da o mikro gibih npr. obraza ali prstov na rokah niti ne govorim posebej.

      - - - Vljudno vabljeni na delavnice in seminarje o Govorici telesa.